Evropsko prvenstvo v rokometu je za nami. Pod okriljem Zveze rokometnih prvoligašev Slovenije (ZROPS) in generalnega pokrovitelja MIK Celje se pričenja drugi del tekmovanja v MIK 1. Ligi. V zadnjih dveh letih je bilo storjenih s strani Zveze rokometnih prvoligašev nekaj pomembnih korakov k boljši prepoznavnosti rokometa med slovensko javnostjo. Vendar pa, odprtih je še veliko vprašanj, kako naprej?  Kako bo rezultat naše reprezentance vplival na  zanimanje gledalcev, kako na vse skupaj vplivajo spori s sodniško organizacijo in predvsem to, koliko to vpliva na pridobivanje dodatnih sredstev za začrtan razvoj. Zato smo se tokrat o teh vprašanjih pogovarjali s Francijem Pliberškom, direktorjem in lastnikom MIK-a, ki je sponzorsko povezan tudi z RZS ter že desetletje še z RK Celjem Pivovarno Laško. Kot tak tudi dobro pozna akterje celotne rokometne zgodbe.

Za uvod pa aktualno vprašanje, kako je zadovoljen z rezultatom Slovenske reprezentance na pravkar končanem evropskem prvenstvu?

Rezultat je realen, kajti. krog dobrih je v Evropi zelo širok, kvalitetnih reprezentanc je vse več , zato se moramo še bolj potruditi, da se bomo uvrščali še bolje.

Kakšna so torej izhodišča za to, da bo ZROPS uresničil svoje cilje?

»Vsekakor so veliko boljša kot so bila lani, še boljša kot predlani in tako nazaj, kajti gre za nedokončan proces. Pravzaprav so z marketinškega stališča odlična. Tisto, kar smo si zastavili, smo v najpomembnejših postavkah plana uresničil, nekaj tudi ne.  Naš osnovni cilj je namreč zasnovati prvo moško ligo na podoben način kot to počnejo v svetu in tega ne moreš storiti preko noči, niti v letu ali dveh. Ni treba, da si izmišljamo nekaj, kar je že dobro domišljeno in ni treba , da vse prakse prenesemo tudi v svojo, kajti živimo v specifičnem okolju, ki na šport gleda drugače kot ostali. Naša čustva so drugačna kot n.pr. v Nemčji, Skandinaviji, Španiji, Srbiji, Hrvaški itn.., s katerimi se želimo, vsaj kar zadeva rokomet, primerjati po tekmovalni, organizacijski in drugih ravneh.

Kako vi vidite to razliko med naštetimi državami?

Za izhodišče si bom izposodil neko misel komentatorja Igorja Berganta, ki jo je izrekel enkrat, ko so ga vprašali, kakšno je njegovo videnje idealnega  športnika? Odgovoril je, skušal se bom spomniti, da ta približek morda dosežeš takrat, ko pridobiš nemško vztrajnost, kar pomeni, da za športnika ni predaje, ne glede na trenutni izid. Mimogrede, da to drži, so Nemci še enkrat več dokazali na tekmi evropskega prvenstva s Slovenijo, mi pa na srečo tudi, zato je bil rezultat pravičen, neodločen. Naše igralce sem v prvem delu prvenstva prvič videl, da so tudi sami pridobili to dobro lastnost, vztrajati, ne glede na položaj. No, Bergant je omenil še skandinavsko igrivost, ki ni vezana na imperativ rezultata, ameriško samozavest, ki še posebej pride do izraza ob zmagah anonimnežev na Olimpijskih igrah ter v pravem razmerju tudi nekaj tiste igrivosti v igri ter samozavesti »lako čemo«, ki jo imajo športniki naših nekdanjih bratskih republik. Odlična definicija idealnega športnika.

A  to so bolj vprašanja za stroko?

Seveda, zato bom to prenesel v marketing, kajti na zgornja vprašanja mora seveda res odgovoriti stroka, ki se s tem ukvarja. Skratka, da bomo tudi pri nas imeli polne dvorane kot v Nemčiji, kjer gledalci tudi po desetem zaporednem porazu svojega moštva pridejo na tribune in navijajo enako zavzeto kot prej, ko bodo vodstva, igralci, trenerji in sodniki spoznali, da uprizarjajo igro za gledalce in ne le zase in za svojo eksistenco, ter ko bodo spoznali, da njihova igra pomeni priložnost za druženje gledalcev in njihov užitek ter veselje, seveda pa tudi za njihovo izražanje čustev in obvladovanje stresa, bomo lahko naredili en velik korak naprej. To je ob poštenosti igre, fair playu na igriščih in tribunah, naš glavni motiv. Takrat lahko računamo na še več sponzorjev, kajti ti so, če so v ozadju takšne zgodbe, pripravljeni prenašati čustva, ki se sproščajo v športu, na svojo ponudbo in s tem na svoje kupce. Krog je sklenjen, ko so dvorane polne, oziroma takrat, ko zavedanje, da igra in druženje prevladata nad imperativom rezultata, ter morda tudi pohlepom posameznih akterjev igre. Najpomembnejše pa je seveda izobraževanje in trdo delo, kajti znanja nam najbolj manjka. Z več znanja imaš namreč več domišljije za kreiranje procesa. Zato je lahko slovenski šport hvaležen za ustanovitev SPORTO konference in tudi tistim, ki skrbijo, da ta konferenca ne bo zamrla, saj je postala ena odmevnejših tovrstnih prireditev v Evropi.

Gre torej za dolgotrajen proces. Kako ste se tega lotili v ZROPS-u ?

V prvi vrsti z mislijo, da je potrebno ligo zastaviti na temeljih novejših spoznanj, dobrih praks iz tujine, ter na temeljih fair playa, poštenosti in boljše verodostojnosti napram javnosti. Vse s ciljem, postati prepoznavni kot odlično organizirano tekmovanje, kar se sklada s cilji našega podjetja, ki želi postati najboljši ponudnik investicijskih, energetskih in estetskih rešitev  na svojem področju v JV delu Evrope. Ali preprosto povedano, če bodo tudi v ZROPS na svojem področju sledili našim ciljem, ga bomo podpirali še naprej, z več sredstvi, ki jih bo na nek način pomagal ustvariti tudi on oziroma liga kot sponzoriranec. Ker sem tudi član predsedstva ZROPS si bom osebno prizadeval za to, vendar nikakor ne v takšnem obsegu kot doslej, ko je postavitev sistema temeljila le na nekaj ljudeh.

Sponzorstvo deluje le, če je to posel, v katerega pa moramo potegniti še gledalce-kupce. V ZROPS se tega vse bolj zavedajo, vendar se še vedno preveč zanašajo zgolj na sredstva generalnega pokrovitelja. Zdaj ne bo več izgovorov, da je energijo jemala zgodba z sodniki.

Dostikrat omenjate poštenost, fair play. Spori, ki se dogajajo na relaciji med ZROPS, RZS in sodniško organizacijo temu niso ravno v prid?

Seveda imate prav, vendar pa teh ovir, ki so povezane predvsem s čustvi, na strani ZROPS praktično ni več. Ne po pravno formalni plati, ne po kakšni drugi. Menim, da sta tako krovna organizacija kot tudi stara sodniška organizacija spoznali, da ustanovitev samostojne zveze prvoligašev, ki še vedno deluje povsem v okviru zakonskih pravil in pod okriljem krovne RZS, pomeni za slovenski rokomet le napredek. Rade volje pa bomo sprejeli tudi koristne pobude z vseh drugih nivojev.

Ali je sploh mogoče na kratko opredeliti, kje je jedro spora?

Ob 10 letnici Evropske rokometne zveze je anketa med vrhunskimi trenerji in igralci dala nekaj pobud za spremembo tekmovalnih pravil, n.pr. omejitev časa napada, na kar bi namesto dvignjene roke sodnika opozarjala ura, podobno kot v košarki. Vendar pa je  večina anketirancev v ospredje postavljala potrebo po tem, da bi se tudi pravila spremenila predvsem bolj v prid gledalcem, saj je rokomet med vsemi vodilnimi evropskimi igrami z žogo gledalcem najmanj razumljiv. Poudarjali so tudi, da bi bila morda dobrodošla novost, če bi tudi rokomet sodili trije sodniki in da bi morali bili ti izžrebani , s čimer bi se tekmovanje opralo sumov po dirigiranju, tako kot pri drugih športih. In da bi seveda morali biti sodniki tudi bolje plačani. Nič od tega se ni uresničilo, namesto tega smo tudi v Evropi dobili velike sodniške afere, kakšen madež, četudi nikoli dokazan, pa je padel tudi na naše sodnike.

Zato te spremembe tudi v Evropi niso ostale neopažene?

Da. ZROPS se je tako kot prvi v Evropi  odločil za žreb rokometnih sodnikov in pri tem dobil MIK-ovo podporo. Razumljivo je, da smo takoj dobili veliko oponentov, predvsem v vrstah sodnikov. Zdaj jih je na srečo manj, ocenjujemo, da morda celo manj kot tretjina. Želimo namreč naredi korak naprej in če bo zaželeno, bomo takšne korake v prid rokometu delali še v bodoče Slovenija je z organizacijami evropskega prvenstva, organizacijo enega najboljših Superpokalov v zgodovini doslej, odličnimi organizacijami evropskih rokometnih tekem, kar so potrdili vsi supervisorji EHF in še čim drugim zaslužila, da ima v tem evropskem rokometu tudi svojo besedo. Ne le v sodniških vrstah, kjer smo imeli doslej odlične predstavnike. Čas je, da se premaknemo iz te svoje majhnosti vsaj na enem področij, v rokometu.

Pa saj to odličnost je slovenski rokomet že pokazal.

Seveda jo je. Naš znani športni novinar in urednik športa v Delu Franci Božič je že ob evropskem naslovu Celjanov in srebrni medalji reprezentance na odlično organiziranem domačem evropskem prvenstvu dejal, da je Slovenija postala središče rokometne odličnosti in takrat zastavil tudi aktualno vprašanje, na katerem področju smo Slovenci še tako kakovostni? Dejal je, da so rokometaši z svojimi uspehi izzvali vse ostale slovenske športnike in nešportnike. Žal je potem rokomet malce zaspal na lovorikah.

Zakaj potem tak odpor sodnikov ?

Kot rečeno, ne bom pogreval. Povem le to, da je bilo sodniški organizaciji jasno predstavljeno, da si ZROPS želi njihovih uslug, saj so naši sodniki med najbolje usposobljenimi in cenjenimi v Evropi, kar je sad zelo dolgega procesa. Že na začetku prvih pogajanj s sodniki sem jim dejal, da je tudi na tem področju morda dobra konkurenca, ki smo jo zdaj tudi dobili z  novim Slovenskim društvom rokometnih sodnikov. Vodijo jo vrhunski in verodostojni strokovnjaki, pristajajo na pravila igre, uvajajo nova pravila izobraževanja, takšna, kot jih podpira tudi ZROPS. Katerikoli slovenski rokometni sodnik  bo želel delovati in soditi v okviru takšnih pravil je dobrodošel, sicer pa več o tem na spletnih straneh MIK 1.Lige, kjer je poročilo z zadnje skupščine in zadnjega, zaključnega sestanka vseh vpletenih.»

Kaj pa spor z RZS?

Ga ne vidim. Prvoligaško rokometno tekmovanje je po pravno formalni plati samostojno tekmovanje znotraj krovne organizacije in z njene strani si želimo le podpore in sodelovanja. RZS-ju smo predstavili tudi analizo stanja in okvirnega marketinškega načrta, v katerem upam, da bodo videli pozitivne strani. V njem je opisano aktualno stanje, na kakršnega v tem trenutku na noben način ne vpliva rezultat v Avstriji, v njem so nekatere analize popularnosti naše panoge in v njem so pobude za izhod oz napredek. Marsikaj še tam manjka, kaj, pa bi želeli videti skupaj z RZS .Jasno je namreč, od kod izhaja večina reprezentantov. Iz prvoligaških klubov. Torej je to skupen projekt.

Kljub vsemu me zanima kaj menite o tem., ali bo takšen rezultat reprezentance v Avstriji kaj vplival na povečanje zanimanja za rokomet?

Vsi dobri rezultati imajo pri nas in ne samo pri nas, velik vpliv. Tu so naša čustva prevladujoča. Tako vemo, da vsak velik uspeh v panogi, ki je uspeh dosegla, takoj pritegne vpis večjega števila mladih športnikov, ter da se tudi prodajni učinki tistih, ki so s to panogo povezani, z dobro marketinško domišljenim sodelovanjem povečajo. Po tej plati bo torej rezultat iz Avstrije lahko vplival na celotno rokometno zgodbo, in tudi na družbeno korist posla, saj bo še nekaj več mladih namesto na ulicah v telovadnicah. Če otroke zanima šport iz zdravih vzgibov, potem je to zelo dobra stvar.Vrhunskega rezultata ni bilo, bil pa je dober rezultat, stanju primeren. Naši igralci še ne sodijo v sam evropski vrh, a so kar z nekaj dobrimi tekmami in polčasi pokazali, da so na dobri poti, da ga enkrat spet dosežejo.

Hočete reči, da se moramo navaditi tudi na poraze?

V tem je bistvo. Mi bi radi, da uspeh ali neuspeh , se pravi rezultat katerekoli tekme ne bi imel takšnega vpliva. Vemo, da nam zakoreninjenih in čustvenih navad slovenskih gledalcev, povezanih s športom,še dolgo  ne bo uspelo odpraviti, lahko pa osveščanje vgradimo v lastne projekte. Kako lahko namreč nekdo sploh začne graditi svoj ugled, če ne tako, da bo doživljal tudi neuspehe. Če hočeš dolgoročno zgodbo, moraš znati enako prenesti poraze in zmage. To pa lahko narediš le pri sebi, z resnim , analitičnim, z vprašanji in pobudami narejenim  načrtom za izboljšavo, vedno le do te mere, da boš šel le eno ali dve stopnički više. Stopnic se v poslu ne da preskakovati. Če na primer v življenju dosežeš neuspeh, se najprej vprašaš, ali si dal vse od sebe? Podobno se morajo spraševati tudi igralci na igrišču, namreč, ali so tudi njihovi ljubitelji videli, da so dali vse od sebe? Če si lahko odgovorijo pozitivno , bodo imeli vedno polno dvorano. Kajti vedno, še posebej pa v današnjih časih velikih razlik, si bosta nasproti stala dva nasprotnika, ki v tej igri nista  povsem enakopravna

Kako pa boste pritegnili nove sponzorje ?

V ta naš pošten namen bi radi najprej prepričali glavne akterje, torej vse, ki so kakorkoli povezani z rokometom. V prvi vrsti bi radi prepričali RZS in sponzorje, ki že tako in tako podpirajo panogo. Če to počnejo z resnim poslovnim namenom, da bi s tem dobili tudi svoj močan lasten kanal za komuniciranje s kupci, potem bodo zgodbo podprli, če vanjo ne verjamejo, potem dajejo denar samo na osnovi tako imenovane družbene odgovornosti. Ve se, da je v Sloveniji zaradi razpada Jugoslavije toliko in toliko novih klubov, zvez ipd, ki si vsi prizadevajo priti v Evropo. Tako imamo na področju, ki v premeru dosega zgolj 50 kilometrov, tudi po 20 klubov, ki nastopajo v raznih državnih in evropskih ligah. Po tem smo zagotovo rekorderji v Evropi.  Ali slovensko gospodarstvo lahko to prenese? Ne more. Ostala bodo samo sponzorstvo, ki prinašajo in ne odnašajo. Imeli bomo toliko profesionalizma kot ga zmoremo. Rokomet si prizadeva, da bi ostal na tem trgu, saj je to šport po naši meri tudi v okviru potrebnih vložkov.

Ste torej optimist ?

Če ne bi bil, se tega ne bi lotil. Če v to ne bi verjel, prav tako ne. Rad imam rokomet, bil sem v Insbrucku, se pravi da sem tudi z dušo, trenutno je MIK edini pokrovitelj močnejših športov z žogo. Prva nogometna liga ga je izgubila, košarka tudi, če seveda odmislim regionalne lige. Pri ustvarjanju ZROPS sem od začetka. Skupaj s predsedstvom, klubi, novim direktorjem in agencijo smo delo dobro zastavili in smo šele na začetku. Zdaj smo končno rešili vprašanje sojenja, izborili smo si 32 TV prenosov, radi bi pripravili še toliko oddaj in v ta namen še iščemo sponzorje.Oddaje bodo do polovice namenjene MIK 1,. Ligi, preostanek pa vsemu rokometnemu dogajanju pri nas, vključno z reprezentanco, ter  vsemi ostalimi moškimi in ženskimi ligami in rokometom mladih. Raje bi jih seveda imeli na TV SLO, a se nismo sporazumeli, zato smo se odločili za televizijo SPORTKLUB, ki ima pri nas še slabe raitinge gledanosti, ki jih lahko popravimo, razen tega pa je za nas pomemben tudi doseg, ki pa je pri tej TV bistveno večji kot pri TV SL, pa tudi fiksni termini tekem, ki jih prej nismo imeli. Raitinge moramo povečati, saje smo imeli prej na TV SLO razveseljivo veliko število gledalcev, ki je zanimivo tudi sponzorjem. Teh gledalcev ne smemo izgubiti le zato, ker je gledalcu treba pritisniti gumb na programu, še posebej, ker je rokomet zdaj boljši, konkurenčnejši. Najpomembnejše pa je, da bo ta televizija naše tekme ponesla tudi v države nekdanje Jugoslavije in Madžarske, morda kasneje še drugam, kjer izredno cenijo rokomet in tudi uspehe slovenskih klubov in reprezentance. Vemo, da so ti trgi za Slovenijo zelo pomembni. Nismo se ušteli, saj je n.pr nek derbi jesenskega dela prvenstva, vključno z obema posnetkoma v Srbiji gledalo enkrat več gledalcev kot v Sloveniji.

Ali ni to malce čudno?

Ne, kajti zavedamo se, da šepamo pri promociji, ki jo morajo ustvarjati tudi sami klubi, kajti denarja je zaenkrat še premalo. Tudi sam SPORTKLUB bo moral, če želi, da obdržimo sodelovanje z njimi, poskrbeti za lastno promocijo, najprej pa za to, da bo sploh uvrščen v slovenske TV programe. To je osnova.

Naš tretji komunikacijski kanal je poleg TV prenosov in lastnih spletnih strani, ki so dobro urejene, tudi rokometna priloga EKIPE, ki naj bi dolgoročno izhajala vsaj 10 krat letno, po vzoru nemške  lige.

Ali ni že sama liga dovolj konkurenčna za povečano zanimanje?

Lahko bi bila, vendar pa se zavedamo, da bomo v kratkem imeli Olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu in jasno je, da so to za sponzorje, tako ali drugače veliki izzivi, veliki zalogaji. Vseeno sem optimist , saj imamo med vsemi igrami z žogo v Sloveniji najbolj konkurenčno ligo. Takšno izenačenost prvenstva in to na visoki, evropsko primerljivi ravni , smo si v slovenskem rokometu lahko samo želeli. Pred leti smo imeli le en klub, nato dva do tri, zdaj pa lahko že vsakdo iz širšega vrha premaga vsakega.

Uvedli smo licenciranje, seveda postopno, da bodo vsi, ki želijo sodelovati, morali napredovati. Liga, kjer vsak klub še nima spletnih strani, kjer so nekatere dvorane še neprimerne za TV prenose, kjer še ni enotnega ticketinga, kjer se klubi borijo za lasten obstoj, še ni prava liga. Res da ima v dvoranah zadovoljivo število gledalcev, vendar so kapacitete takšne, da bi lahko imeli več gledalcev kot jih ima trenutno slovenski nogomet, ki je veliko bolj cenjen. Izzivi so torej veliki. Treba jih je le imeti in reševati.

MIK, ki ravno v tem času spreminja tudi svojo filozofijo in strategijo, pa bo skušal v igro vpeljati tudi svoje partnerje, kajti če z njimi ustvarja skupno poslovno zgodbo, lahko tudi skupno športno.

In zakaj sem še optimist? Ko sem si ogledal promocijski film danskega producenta Patricka Syabeta o tem, kakšna je razlika med vrhunskim nogometom, vrhunsko NBA košarko in rokometom, sem ugotovil, da samo v marketingu. Kar zadeva privlačnost za gledalce, razlik ni bilo. Še več, rokomet ima vrsto prednosti in seveda nekaj slabosti. Če bomo torej igro naredili še bolj privlačno, bolj pošteno, bolj verodostojno, igro, kjer razlika v ceni posameznih zvezdnikov ne bo tako očitna kot v  drugih športih, bomo vedno na dobri poti.